Homeopatija je več kot 200 let stara in preizkušena metoda zdravljenja. Ideja o tem drugačnem načinu zdravljenja se je porodila dr. Samuelu Hahnemannu, ko je poskusil skorjo kininovca. Zaužitje lubja tega tropskega drevesa, ki se je sicer uporabljalo za zdravljenje malarije, je pri Hahnemannu sprožilo pojav simptomov, značilnih za malarijo. Posledično je logično sklepal, da snov, ki pri zdravem človeku povzroči določene težave, lahko tudi ozdravi bolnika s podobnimi bolezenskimi znaki in simptomi. Navedena povezava se je potrdila v mnogih poznejših raziskavah tudi pri drugih zdravilih. Na osnovi sistematično zastavljenih poizkusov in opažanj je bil postavljen prvi homeopatski zakon, po katerem podobno zdravimo s podobnim.

Homeopatija je komplementarna metoda zdravljenja, ki lahko včasih podpre delovanje ostalih zdravil, spodbudi bolnikov odgovor na bolezen in išče vzroke bolezni, poleg tega pa zagovarja individualni pristop k zdravljenju, ki ni usmerjeno izključno na določeno bolnikovo težavo ali bolezen, temveč na človeka kot celoto, na njegovo duševno in fizično raven.

Homeopatska zdravila

Homeopatska zdravila so na voljo v obliki peroralnih kroglic, peroralnih kapljic, kapljic za uho in kreme za kožo. Izdelana so iz naravnih snovi: rastlin ali njihovih delov (npr. semen, korenin, zeli), živali ali njihovih delov (npr. čebele, sipinega črnila, kačjega strupa), anorganskih makro- in mikroelementov (npr. bakra, zlata, platine, kalcijevega karbonata). Glede na biokemične lastnosti (na primer topnost) snovi, iz katerih se izdelujejo homeopatska zdravila, so na voljo različni postopki izdelave.

Nekatera zdravila izdelujejo s pomočjo etanola, druga z laktozo ali glicerolom, vsem pa je skupno potenciranje. Za potenciranje zdravila so značilni postopno razredčevanje in sočasno močno stresanje oziroma trenje pripravka. Glavna posebnost in izrazita prednost postopka potenciranja je v tem, da se zaradi energičnega pretresanja ali trenja hkrati postopoma zmanjšuje toksičnost strupenih snovi in povečuje zdravilna učinkovitost homeopatskega zdravila.

S potenciranjem torej dosežemo, da:

C-potence so izdelane po postopku, pri katerem se redči v razmerju 1:100 (centezimalno), na primer Arnica C6 ali Arnica 6CH (v obeh primerih gre za enako zdravilo);
D-potence so homeopatska zdravila, ki so izdelana po postopku, kjer poteka redčenje v razmerju 1:10 (decimalno) in v Sloveniji niso registrirane;
LM- ali Q-potence so potence, kjer poteka postopno redčenje v razmerju 1:50.000 in so uporabne za zdravljenje kroničnih bolezni pod nadzorom zdravnika homeopata.

Stopnjo razredčevanja zdravil v homeopatiji označujemo z izrazom potenca. Poznamo različne potence homeopatskih zdravil, ki se razlikujejo glede na razmerje in stopnjo razredčenja pripravka:

zdravilne učinkovine, ki so v nerazredčeni obliki strupene, postanejo neškodljive in nimajo več toksičnih učinkov;
želeno energijsko zdravilno moč oz. zdravilno informacijo aktiviramo, dinamiziramo in okrepimo;
snovi, ki v nehomeopatski obliki nimajo zdravilnega učinka (na primer kuhinjska sol, morska spužva), postanejo učinkovita zdravilna sredstva.

Glede na število opravljenih potenciranj ločimo:

nizke potence (C3, C6, C9, C12, C15);
srednje potence (C15, C30);
visoke potence (C30, C200, C1000 = M, XM, CM).
Visoke potence in LM- ali Q-potence uporabljajo samo izkušeni homeopatski strokovnjaki, saj delujejo zelo močno in dolgotrajno. Homeopatska zdravila s srednjimi in nizkimi potencami pa so namenjena tudi za samozdravljenje.